Milijarde povezanih naprav, malo pravih koristi

Internet stvari (IoT) je danes v istem položaju, kot je bil internet leta 1995. V zadregi, a z ogromno potenciala. Zmagovalci so danes tisti, ki so takrat vztrajali, razmišljali drzno in razvili nove poslovne modele.

V trenutku, ko so proizvajalci slišali, da bo v internetu stvari (angl. Internet of Things – IoT) čez nekaj let »žvrgolelo« 20 in več milijard naprav, so zaslišali zvok denarja. In dobili smo povezane televizorje, hladilnike, pralne stroje, avtomobile, toplotne črpalke, klimatske naprave, takšne in drugačne sisteme osvetlitve, igrače in drugo. Vsi proizvajalci si želijo svoj delež tega izredno velikega kolača in nihče ne želi zamuditi odlične poslovne priložnosti. Včasih se zdi, da nove naprave razvijajo na silo, saj je v vsej množici rešitev na trgu v resnici zelo malo poslovnih uspešnic. In to velja ne glede na panogo. Večina rešitev in izdelkov je v očeh uporabnikov še vedno (pre)draga glede koristi, ki jih prinaša.

Največji izziv so rentabilni poslovni modeli

V internetu stvari bo veliko rešitev povezanih s storitvami in podjetja bodo zato postala ponudniki storitev (angl. Something as a Service). Mednarodna telekomunikacijska zveza (angl. International Telecommunication Union – ITU) je že leta 2005 izdala poročilo o internetu stvari in povezljivosti, ki je izpostavilo velik potencial tehnologije. Le nekaj let pozneje je bil ustanovljen IPSO Allience, ki je oglaševal uporabo internetnega protokola (IP) za povezovanje pametnih naprav (angl. smart objects).

Eni prvih, ki so poskusili prodreti na trg, so bili ponudniki rešitev in infrastrukture. Že kmalu so ugotovili, da morajo ponuditi storitev, ki bo reševala konkreten poslovni izziv (seveda z odlično aplikacijo in dobro uporabniško izkušnjo). Razvoj takšnih storitev pa je zahteven zalogaj, še posebej na novem področju in ob površnem razumevanju potreb, poslovnih procesov in želja posameznih strank ali vsaj vertikal.

Dodaten izziv operaterjem predstavlja povezljivost, saj morajo za zagotavljanje storitev IoT svoja omrežja nadgraditi s tehnologijami, kot sta NB-IoT in LTE-M. To pomeni dodatne stroške (oprema, delo, licenčnine itd.), ki jih mora končni ponudnik rešitve interneta stvari vključiti v ceno, nekdo pa jih mora plačati.

Svojo priložnost pa iščejo tudi proizvajalci opreme in dodatkov interneta stvari, ki trg nagovarjajo z novimi zanimivimi funkcionalnostmi, od katerih si obetajo več kupcev in dobička. Toda oboji se vse prepogosto pozabijo postaviti na mesto uporabnika rešitve. Kupec senzorja, ki praktično ne potrebuje nobenega vzdrževanja, naslednjih nekaj let ni pripravljen plačevati drage omrežnine za prenašanje podatkov. In začaran krog je sklenjen. Znajdemo se pred dilemo kokoši in jajca.

Mogoče je novi Netflix že ustanovljen

V taki situaciji tudi podjetjem z genialno idejo zmanjka osnovnih temeljev za njeno uresničitev. Problem infrastrukture je večji, kot si mislimo. Dokler ta ne bo kakovostna in cenovno dostopna, bo internet stvari težko postal praksa. Zgolj primer: danes je Netflix s svojimi storitvami pretočnih videovsebin svetovna uspešnica. Leta 1995 ni bilo osnovnih pogojev za uspeh – kdor bi želel takrat ustanoviti Netflix, bi se moral ukvarjati s postavljanjem samega interneta.

Toda stvari se kljub vsemu spreminjajo na bolje. Pojavljajo se novi operaterji, ki že ponujajo omrežnine naprav interneta stvari po dostopni ceni. Primer: 1NCE, ki sodeluje z nemškim Telekomom in v Evropi za 10 EUR ponuja omrežnino za naprave interneta stvari za deset let (in 500 MB prenosa podatkov). To pa je že zelo konkurenčna ponudba na področju, ki že dlje časa predstavlja krče pri širjenju interneta stvari s polnim potencialom.

In če zdaj v ekosistem dodamo še akterja, ki razume tehnologijo, izzive, želje in konec koncev tudi vizijo končnih naročnikov, se stvari lahko začnejo premikati v pravo smer: lahko dobimo ponudbo rešitev interneta stvari, ki rešujejo poslovne izzive v resničnem življenju in so jih kupci pripravljeni plačati.