Dileme infrastrukture NIL BLOG
30.6.2015

Izbira glede IT-infrastrukture ni bila še nikoli tako obsežna kot danes. Stanje je podobno polnim policam veletrgovin v nakupovalnem središču. Rešitev je ogromno, med seboj si niso podobne, pogosto pa tudi ne enostavno združljive. Kako torej izbrati pravo možnost nabave, najema in/ali upravljanja IT-infrastrukture?

Za kakšno temeljno IT-rešitev se odločiti je pogosto vprašanje v domačih in tujih organizacijah. Slovenska posebnost pa je še čakanje na konkurenco, kot da bi podjetja ne želela prva prestopiti ciljne črte. Zadržanost izvira iz miselnosti, da se je bolje učiti na napakah drugih. A s takim pristopom se ne da biti zmagovalec, zgolj sledilec.

Bodi dovolj filozofije, dilem glede prihodnjega razvoja infrastrukture IT za potrebe sodobnega poslovanja je ogromno. Že sama izbira postreže z neverjetno kompleksnostjo, saj je za vsako organizacijo lahko primerna drugačna rešitev - če se le podjetje ne nahaja v ozki skupini poslovnih modelov, kjer obstaja zgolj ena optimalna možnost.

Odločitve o infrastrukturnih naložbah in arhitekturah za naslednjih nekaj let so močno odvisne od številnih dejavnikov. Prva je že sama vloga IT v podjetju. Če IT ni zgolj podporna/operativna funkcija, temveč je v bolj kreativni vlogi in je od njega dejansko odvisen razvoj poslovanja, je odločitev o razvoju infrastrukture precej bolj zahtevna. Funkcionalno najboljša rešitev je tista, ki je pisana na kožo organizacijam in se v celoti prilagodi poslovnim procesom ter drugim rešitvam v podjetju. A ker so takšne rešitve izjemno drage, jih v praksi skoraj ni. Večina podjetij zato začenja staviti na uporabo standardiziranih orodij in storitev, ki jih s pametno prilagoditvijo dovolj ukroji po meri svojega poslovanja. Prav zato postaja programska oprema kot storitev (SaaS) tako priljubljena. Tudi javne IT-infrastrukture, ki so pred leti veljale za primitivne, imajo danes bistveno več možnosti, zato lahko podjetja izzive, ki so včasih veljali za znanstveno fantastiko, rešijo s pomočjo javnih infrastruktur. In to je velik dosežek.

Vemo, kdo pije; kdo pa plača?

IT-infrastruktura, lastna, najeta ali hibridna, je vedno videna kot naložba in kot taka zahteva načrtovanje vnaprej. Priljubljenost najemnih modelov raste z zahtevnostjo same infrastrukture, oddelki v podjetju se morajo le odločiti, kako kar najbolj učinkovito porabiti denar, ki ga imajo na voljo. Poraba sredstev je za različna podjetja lahko tudi otežena: nekatera si že iz regulativnih razlogov ne morejo privoščiti najemnih ali naročniških razmerij, ki prinašajo tudi plačilo po dejanski uporabi, čeprav bi to rada storila.

Za vodjo IT-oddelka je zelo pomembno to, ali ima sploh nadzor nad porabo proračuna za IT. Praksa doma in po svetu kaže, da sredstva za IT vse pogosteje porabljajo tudi drugi oddelki, npr. marketing, razvoj itd. V letu 2014 so 40 % sredstev za IT že porabile druge funkcije podjetja, ne oddelek informatike (vir: Gartner). Informatiki pa tako namesto inovatorjev postanejo zgolj skrbniki rešitev, ki jih izbirajo drugi.

Ne pozabite na kadre

Spremembe IT-infrastrukture ne zadevajo le sistemov, aplikacij in podatkov, temveč tudi zaposlene. Kaj bo počel oddelek IT? Bo v skrbniški in upravljalski vlogi ali bo prevzel razvojne naloge? Zunanjega izvajanja IT-storitev se oddelki IT navadno krčevito branijo, saj se bojijo za lastna delovna mesta.

V primeru najete infrastrukture informatike zanima predvsem nivo upravljanja ter ukvarjanje s pogodbami SLA (kdo bo kaj upravljal, kako se bodo zadeve preverjale ...). Pri najemu IT-infrastrukture mora podjetje postaviti jasne meje, cilje in opredeliti meritve. Prav zato tudi v primeru najema infrastrukture še vedno potrebuje kadre z ustreznim IT-znanjem.

Sprememba vedno prinese tveganje

Spremembe so vedno povezane z določenimi tveganji – se teh zavedamo, kako jih prepoznamo in ocenimo? Kako lahko tveganja zmanjšamo? V primeru novih tehnologij na področju infrastrukture sta prisotni tako evolucija kot revolucija – prihodnje IT-okolje bo lahko radikalno drugačno od današnjega. Dober pristop je zahteven, a učinkovit – vnaprej pripravimo podroben spisek idej, kaj lahko gre narobe in kako se težav ubraniti. To seveda zahteva pogled v prihodnost, ki je pogosto pri novih tehnologijah brez izkušenj izjemno nejasen.

Tehnološka vprašanja so lažja

Vprašanja o aplikacijah in podatkih so za oddelek IT najlažja, tudi če je govora o prihodnosti. Veliko informatikov se precej dobro zaveda, kaj potrebuje danes, nekateri že razmišljajo tudi o bodočih spremembah tehnologij. Z vidika infrastrukture je še najbolj pomembna lastnost sposobnost absorbiranja tehnoloških sprememb – kaj, naprimer, s stališča infrastrukture zahtevajo aplikacije? So mar pripravljene na selitev in delo iz oblaka?

Spremembe seveda prizadanejo tudi uporabnike, ne le aplikacij. Če infrastruktura ne bo kos novi generaciji aplikacij, bodo nezadovoljni tudi uporabniki. Prav tako je pomembno, kje se nahajajo uporabniki – če so vsi na enem mestu, infrastrukture ne bomo najemali na drugem koncu sveta, sicer pa se odločimo za bolj porazdeljene rešitve. Pravilo je relativno enostavno: lokalno dosegljive rešitve so poceni, z ločevanjem in razdaljami se cena komunikacije (in prenosa podatkov, ki je v javnih infrastrukturah praviloma zaračunan posebej) znatno poveča.

Hibridne odločitve

Hibriden pristop gradnje in rabe infrastrukture je zelo prilagodljiv in cenovno učinkovit. Klasično informatiko iz silosov postopoma spreminja v bazen IT-virov. A to zahteva določene prilagoditve, predvsem za aplikacije.

V preteklosti so namreč infrastrukturo gradili po načelu produkcijske infrastrukture, ki je aplikacijam dajala vtis 100-odstotne zanesljivosti, zanjo je veljalo le najboljše. Cenovni pritiski so prinesli porast storitev zunanjega izvajanja, kjer infrastruktura deluje po pristopu »best effort«. Tu strežniki nimajo več ljubkovalnih imen, temveč so le številke. Aplikacije pa so tiste, ki se morajo novi infrastrukturi prilagoditi. Slednje za novejše aplikacije ne predstavlja večje težave, starejše aplikacije, ki so vajene točno dolečnih pogojev dela pa zahtevajo kompleksno in drago predelavo. 

Dejstvo je, da je večina javnih infrastruktur (Amazon, Azure) zasnovana po principu »best effort« in to morajo njeni najemniki preprosto sprejeti (kadarkoli lahko odpove gradnik, a ga bo hitro nadomestil drugi – žal večina obstoječih aplikacij na to ne odreagira ustrezno). Zasebni oblaki so v tem pogledu bistveno bolj prilagodljivi, že storitev Flex IT sodi med butične produkcijske oblake, ki se lahko prilagodi aplikacijam, ki jih stranka uporablja. Z njo dosegamo višjo tehnološko prilagodljivost, kot jo nudijo globalni ponudniki, a je za stranke še vedno bistveno cenejša možnost, kot če bi same postavljale primerljivo IT-okolje. Flex IT stavi na izjemno prilagodljivost aplikacijam, družba NIL pa živi od zahtevnih pogodb SLA, ki jih je kot ena redkih na trgu sposobna zagotavljati.

Kdo pa nima rad odličnosti, varnosti in mirnega spanca?