azure storsimple
18.5.2015

V podjetjih se iz dneva v dan soočamo z naraščajočimi količinami podatkov posledično pa tudi vse večjimi stroški njihovega shranjevanja in obdelave. Podatkov ne ustvarjajo le zaposleni, temveč tudi različni sistemi, senzorji, aplikacije ... Veliki podatki so po eni strani blagoslov, saj podjetju omogočajo boljši vpogled v poslovanje in odkrivanje novih možnosti, obenem pa njihovo shranjevanje in obvladovanje predstavlja velik izziv. Marsikateri direktor informatike in njegovi nadrejeni se sprašujejo, kako torej pametno rešiti podatkovno prostorsko stisko in se pripraviti na prihodnost.

Nedolgo nazaj mi je stanovski kolega, vodja informatike, potožil: »Danes nihče več ne briše podatkov.« Bolečina na njegovem izrazu je bila pristna, zato mi je dala misliti. Odgovor, ki bi sicer ga izstrelil »na prvo žogo« in bi se glasil »Saj ni treba nič več brisati, vse se preprosto shrani.«, se mi kar naenkrat vseeno ni zdel najbolj primeren. Prijatelju sem razložil, da mu pravo težavo ne predstavlja le obseg podatkov, temveč hitrost njihovega nastanka in da se mora izziva lotiti preprosto pametneje.

Ciscova raziskava je ugotovila, da smo ljudje kar 90 odstotkov vseh podatkov na svetu ustvarili v zadnjih dveh letih! Noro. Različne statistike, tudi moja osebna, dodatno ugotavljajo, da kar okoli 70 odstotkov podatkov, ki jih ustvarimo uporabniki, ostane na mestu, kjer smo jih shranili, čeprav nato nikoli več ne dostopamo do njih. Če podjetjem že različne regulative in zakonodaje ali pa zgolj želja po njihovi poznejši obdelavi prepovedujejo brisanje nekaterih vrst podatkov, jih vendarle velja preseliti nekam, kjer jih bomo lahko cenovno učinkovito hranili. Denimo v oblak, kjer je prostor »skoraj zastonj«.

Problem slovenskih in drugih informatikov ter lastnikov je v tem, da želijo vse podatke hraniti pri sebi, po možnosti kar v »škatli« pod mizo. A to stane lep kup denarja. Težav(e) z obvladovanjem podatkov ni mogoče rešiti zgolj z rednim in/ali periodičnim kupovanjem diskovnih sistemov. Implementacija sistemov hrambe podatkov v praksi vendarle ne dosega hitrosti nastanka podatkov v najbolj intenzivnih okoljih, saj se mora oddelek informatike najprej odločiti, kakšen sistem potrebuje, pridobiti soglasje vodstva ter finančnega oddelka, pripraviti razpis in izbrati ponudnika. Šele nato se implementacija lahko začne ... in traja nekaj več tednov. Čas je do sistemov hrambe podatkov resnično neprijazen, pravo prekletstvo, saj hiter razvoj tehnologije in pogoste spremembe pomenijo, da implementirana rešitev relativno hitro zastari, pogosto že po treh letih.

Tudi pri hrambi moramo spremljati TCO

Podatki stanejo. Na vseh nivojih. Tako pri pridobivanju kot tudi hrambi in obdelavi. Lokalna hramba velikih količin podatkov je že zaradi prej naštetih dejstev najdražja. Shranjevanje podatkov pa ni edini strošek hrambe – (vsaj) za ključne podatke podjetje potrebuje še varnostne kopije. Vsaj eno. Sam vsem, ki želijo mirno spati, priporočam še bolj temeljit pristop – podjetje naj ima produkcijsko kopijo podatkov, varnostno kopijo in še kopijo na sekundarni lokaciji. Slednja je lahko v oblaku, saj je tam daleč najbolj poceni.

Lastniki in finančni direktorji so do vodje informatike pogosto neizprosni, saj hrambo podatkov vidijo le kot strošek, pri čemer pogosto ne upoštevajo izračuna skupnih stroškov lastništva. Če bi ga, bi se ogromno podatkov preselilo v oblak, k zunanjim ponudnikom varne hrambe. Ti namreč na račun ekonomij obsega dosegajo bistveno ugodnejše cene. Obenem pa so pri njih podatki precej bolj na varnem kot v povprečnem podjetju, saj za varnost podatkov skrbijo strokovnjaki in profesionalne rešitve.

Zakaj stroka favorizira najem prostora za hrambo podatkov? Predvsem zato, ker se podjetja ne zavedajo, da hramba podatkov ni le nabavna vrednost opreme. Ta v grobem predstavlja le tretjino stroška, a ker je le-ta »oprijemljiv«, ga vsi želijo kar najbolj znižati.

Prihodnost je hibridna

Informatiki in zaposleni v podjetjih si bodo morali pogledati v oči in se pogovoriti. Naloga informatikov je, da ugotovijo, s kakšnimi vrstami podatkov imajo opravka, zaposleni pa jim morajo sporočiti, kaj želijo s temi podatki početi. Z vidika varne hrambe podatkov je pomemben podatek tudi to, kako hitro potrebujejo »vrnjene« podatke v primeru katastrofe ali nesreče. Hramba podatkov je namreč tem dražja, čim hitreje mora zagotavljati obnovo podatkov.

Računalniške zmogljivosti in celotna infrastruktura stavijo na karto hibridnosti. Hibridna zasnova je najpogosteje udejanjena s kombinacijo lokalne in oblačne hrambe podatkov, a je mogoča na različne načine - tudi pri zgolj lokalni hrambi podatkov, kjer podjetja uporabljajo hitrejše (dražje) in počasnejše (cenejše, a zmogljivejše z vidika kapacitete) rešitve hrambe podatkov. Cenovno in z vidika prilagodljivosti poslovanja je najučinkovitejša vsekakor hibridna rešitev, kjer hitro lokalno hrambo za poslovanje ključnih podatkov, dopolnjuje varna hramba podatkov pri zunanjem ponudniku (v oblaku). Tako je podjetje pripravljeno na vse prihodnje izzive, direktor in informatik mirno spita, finačni direktor pa računa prihranke.