Cloud blog
09.6.2015

Zadnje mesece podrobno spoznavam podatkovne centre. Tokrat v obliki javnih oblakov na Microsoftov način. Velikan iz Redmonda je naposled le ugotovil, da vendarle ni sam na svetu in se odločil podpreti tudi druge sisteme, platforme, podatkovne baze, naprave ter programske jezike. V dobro vseh nas.

Selitev računalništva v t. i. oblake obljublja veliko in ob pravilnem pristopu veliko tudi da. Globalni ponudniki javnih oblakov ustvarjajo takšne ekonomije obsega, da se skoraj nobenemu podjetju več ne splača razmišljati o lastni infrastrukturi. Zato pa morajo podjetja še kako dobro razmisliti o drugih izzivih, če se v oblakih ne želijo izgubiti ali, še huje, opeči.

Nevidna vez med lokalnim in oblačnim

Ker se zaupanje v javne oblake gradi postopoma, je logično, da je najprej na vrsti otipavanje, kjer podjetje preverja sposobnost ponudnika storitve, da bo dane obljube (beri: SLA-je) tudi uresničil. Tako podjetja ne bodo kar čez noč preselila vseh podatkov v oblak, temveč le del njih – sprva tiste manj kritične. A ker tudi te podatke zaposleni potrebujejo pri svojem delu, je pred oddelkom IT izziv, kako lastno infrastrukturo povezati z oblaki, po možnosti tako, da bo integracija brezšivna, kjer uporabniki/zaposleni ne bodo niti zaznali, da sta jim bila dokument in/ali datoteka servirana iz oblaka več tisoč kilometrov stran.

Večina podjetij po svetu danes uporablja Microsoftovo programsko opremo, tako delovne postaje in računalnike z operacijskim sistemom Windows kot fizične in virtualizirane strežnike s sistemom Windows Server. Selitev teh okolij v oblak, bodisi neposredno Microsoftov ali k lokalnemu ponudniku gostovanja, kakršen je NIL, je po zaslugi rešitve Azure Pack nadvse enostavna. Skrbnik v podjetju ima na voljo enostaven uporabniški vmesnik, s katerim pregledno upravlja z oblačnimi IT-viri in bremeni.

Virtualna past

Čeprav se zdijo veliki javni oblaki suho zlato, to vendarle niso. V pogodbah o nivoju zagotavljanja storitev namenoma manjka en pomemben del. Medtem ko odlično skrbijo za shranjevanje podatkov na nivoju infrastrukture (raje tri kot dve kopiji) pa je virtualiziran strežniški del povsem brez jamstva. Sesutje takšnega strežnika ne pomeni izgube podatkov, a od skrbnika zahteva njegovo ponovno postavitev in zagon. Da ne bo pomote, takšne pogoje najdemo tako pri Microsoftu, Amazonu in Googlu, nizke cene storitev imajo pač svoje omejitve. In človeški viri v IT so pogosto najdražji. Infrastruktura kot storitev v oblaku tako v praksi pomeni, da moramo še vedno kaj postoriti sami. S tem seveda ni nič narobe, dokler se tega zavedamo.

Absolutni varnost in skladnost

Velike računalniške farme in podatkovni centri so danes zelo dobro skriti, pogosto celo tako dobro, da niti lokalni prebivalci ne vedo, koliko ničel in enic se pretaka v njihovi bližini. Microsoft celo strogo ločuje strojni in programski del podatkovnega centra, zaposleni med njima ne smejo krožiti, zato praktično ni osebe, ki bi vse vedela o podatkovnem centru. Številna varnostna pravila in fizični ter digitalni mehanizmi so redno del preverjanj oziroma revizij s strani neodvisnih organizacij, nič ni prepuščeno naključju. Takšnega nivoja varnosti si za lasten podatkovni center ne more (ali pa želi) privoščiti praktično nobeno slovensko podjetje. Certifikatov, ki zagotavljajo skladnost in transparentnost poslovanja z zakonodajo in regulativami, je po domače povedano pri Microsoftu »malo morje«.

Lokalna podpora, ki dela razliko

Drži, Slovenija je majha, zato je z vidika velikanov manj zanimiva. A že to, da predstavniki Amazona in Googla ne obiskujejo slovenskih podjetij, veliko pove o lokalni podpori. Za razliko od omenjenih podjetij ima Microsoft lokalne partnerje po skoraj vsem svetu. Ti se ne ukvarjajo zgolj s prodajo oblačnih storitev, temveč strankam nudijo tudi podporo, pomagajo jim povezati/prilagoditi procese ipd. Sicer pa imajo stranke na voljo resnično velik ekosistem partnerjev, v katerega sodi tudi NIL.

Slovenci smo zahtevne stranke

Slovenska podjetja načeloma od oblačnih storitev želijo veliko prilagodljivost. Tujci bi jih opisali kar kot razvajena, saj si skoraj vedno želijo personaliziranih IT-rešitev, a zanje ne bi veliko plačala. Pri tem pa so v očeh velikanov pravzaprav butični nakupovalci. Verjetno se le javne oblačne infrastrukture lahko približajo idealu slovenskega informatika: v ZDA bi letel v prvem razredu za ceno lokalne Ryanair vozovnice. Prehod v Microsoftove oblake je za stranko vsekakor cenovno ugoden.

NIL je certificiran Microsoft Azure partner, na področju programske opreme Microsoft premoremo kar 24 strokovnjakov. Omenjeno javno oblačno infrastrukturo uporabljamo tudi sami pri storitvi Flip IT, zato jo resnično obvladamo.

Kje začeti?

Kot ugotavljam že na začetku, vsega ne bomo takoj selili v oblake. Lahko pa predlagam pet scenarijev uporabe Microsoft Azure, s katerimi boste oblak dodobra preizkusili in preverili, ali je primeren za vaše poslovanje:

  1. Shranjevanje in varnostno kopiranje podatkov v oblak je najbolj očitna možnost.
  2. Oblačna platforma pa je pogosto idealna rešitev za razvoj in dolgoročno ali kratkoročno testiranje lastnih rešitev, nekakšno neomejeno in skrajno prilagodljivo okolje za razvijalce.
  3. Oblak je lahko praktična rešitev tudi v primerih, ko nam lokalno strežniško okolje ali podatkovni center poka po šivih, saj del bremen preprosto prenesemo k ponudniku.
  4. Oblak lahko uporabimo tudi za selitev javno dostopnih storitev, bodisi spletne strani ali spletne trgovine in drugih rešitev, ki večje obremenitve ustvarjajo zgolj občasno in zato vzdrževanje drage infrastrukture za »pokrivanje špic« ne pride v poštev.
  5. Zelo očitna možnost uporabe pa je Office 365, ki zaposlenim omogoča bistveno lažje sodelovanje, izmenjavo dokumentov ter poleg celovitega nabora pisarniških aplikacij tudi stalno dosegljivost na vseh napravah.

Oblak ne grize – preizkusite ga. Morebiti se mu ne boste mogli več upreti.