Infrstruktura_NIL_blog
22.6.2015

Čeprav naj bi se sodobni informatiki ukvarjali predvsem s poslovnimi aplikacijami in uporabniško izkušnjo, številni med njimi dneve in noči razmišljajo predvsem o infrastrukturi. Večina jih je v dilemi, ali še naprej postavljati lastno infrastrukturo ali pa jo preprosto najeti in ustrezno integrirati v poslovanje. Brošure različnih ponudnikov jim pri tem niso kaj prida v pomoč, saj še najbolj spominjajo na lepotno tekmovanje – vsi znajo vse in so najboljši. Pa so res?

Z razmišljanjem o tem ali je trenutna IT-infrastruktura sploh kos aktualnim zahtevam poslovanja, se podjetja ukvarjajo že od nekdaj, v zadnjih letih ko je postalo jasno, da je podatke vse težje obvladati pa so ta razmišljanja še resnejša. Razvoj računalništva v oblaku je postregel z zelo privlačno rešitvijo najema infrastrukture kot storitve. Za direktorja informatike in njegove najožje sodelavce pa je dilema postala le še globlja – se odločiti za lastno, najeto ali hibridno infrastrukturo? Pravi odgovor ni enak za različna podjetja, univerzalna rešitev, primerna za vsako okolje oziroma vrsto aplikacij ter uporabnikov preprosto ne obstaja.

Hrbtenica poslovanja

Informatiki morajo imeti pred seboj celotno sliko, načrt in cilje, če želite. Oni so tisti, ki morajo razmišljati o tem, kako in kje bo podjetje hranilo ter obdelovalo podatke, kakšne bodo poslovne aplikacije in kako naj bo celotno IT-okolje kar najbolj prijazno do zaposlenih, da bodo ti z veseljem in predvsem učinkovito delali.

Gledano zgolj skozi oči glavnega finančnika, je stvar blazno preprosta. Najem infrastrukture se za veliko večino podjetij zdi bistveno cenejši od gradnje lastnega podatkovnega centra ali strežniške sobe. Z vidika njenega upravljanja in skrbi za varnost tudi. Zakaj torej sploh razmišljati še o lastni ali hibridni infrastrukturi? Predvsem zato, ker ni vse zlato, kar se sveti. Gospodinje že stoletja vedo, da ne gre nositi vseh jajc v eni košari, podoben pristop pa velja ubrati tudi pri ravnanju s podatki v poslovnih okoljih.

Kompleksnost je skrita v podrobnostih

Arhitektura infrastrukture je tista, ki določa, kako se rešitve v poslovnem okolju obnašajo, kako delujejo aplikacije (če sploh) ... Zato je toliko bolj pomembno, da oddelek IT razume, kako posamezna infrastruktura deluje. Selitev aplikacij in podatkov v oblak ni vedno prava rešitev. Sprememba infrastrukture ni nujno povezana z rešitvijo težave, le-to lahko zgolj premakne na drugo mesto/nivo. Prav zato velja še pred selitvijo IT-okolja k zunanjim ponudnikom temeljito preveriti, kaj ponudnik javne ali hibridne infrastrukture ponuja in za kaj sploh jamči. Selitev aplikacij in podatkov odpira številna vprašanja, razgrne tančico kompleksnosti ter izpostavi ozka grla. Kot bi se soočili z ledeno goro v morju – mar res vemo, kaj vse se skriva pod gladino? No, t. i. »skritih« stroškov je kar za 85 odstotkov – slišijo na integracija, vzdrževanje, upravljanje, podpora, odprava napak, selitev podatkov v in iz javne/hibridne infrastrukture... Ponudniku infrastrukturnih storitev moramo zato postaviti prava vprašanja in ne zgolj predpostavljati, da res obvlada vsak naš izziv. Katera so prava vprašanja? Tista, povezana s podatki, aplikacijami in uporabniki. Pri tem si velja zapomniti, da morata biti interpretacija stranke in ponudnika storitve na istem skupnem imenovalcu.

Prehajanje med infrastrukturami ni enostavno

Čeprav reklamne brošure in spletne strani ponudnikov izpostavljajo enostavnost prehoda med posameznimi ponudniki, to v praksi doživimo le redko. Selitev podatkov in aplikacij nikoli ni majhen zalogaj, magičnih rešitev, ki poskrbijo, da vse deluje kar samo od sebe, ni. V številnih okoljih vrtenje svinčnikov med prsti povzroči že sama misel na selitev podatkov, posebno tam, kjer se pogovarjajo o času, potrebnem za prenos terabajtov ali celo petabajtov podatkov. Izbira pravega ponudnika je znanost v malem, posebno za podjetja, ki podrobno ne poznajo tehnologij in lastne infrastrukture.

Donkihotski boj proti »lock in-u«

Veliko podjetij ostaja na lastni infrastrukturi predvsem zaradi bojazni, da bi postala preveč odvisna od zunanjega ponudnika. Ta bi jih denimo lahko omejil glede rešitev, ki jih lahko uporabljajo in jim posledično »pokvaril« prilagodljivost poslovanja. A t. i. lock in je danes vseprisoten, na številnih nivojih. Ne le aplikativnem, kjer je najbolj očiten, tudi na strani operacijskih sistemov in celo mobilnih naprav.

Cilj: enostavnost in učinkovitost

Cilji informatikov glede infrastrukture so jasni, večina jih opiše z besedami, kot so uporabnost, odzivnost, visoka razpoložljivost. Šele nato pridejo na vrsto kriteriji, kot so nadgradljivost, cenovna učinkovitost, enostavnost upravljanja ... Pobožna želja pa je, da bi skrbniki IT imeli z njo kar najmanj dela.

Podjetja pogosto ne razmišljajo daleč vnaprej, ko gre za področje IT-infrastrukture. To tudi ni najlažja naloga, nasprotno, spominja na ugibanje. Od tu izvirajo stopničaste naložbe – infrastrukturo nadgradijo takrat, ko stari zmanjka sape. S tem pristopom seveda ni nič narobe, hiter razvoj tehnologij je namreč poskrbel, da so omenjene stopnice vedno manjše ali manj strme. Kdor pa ima rad izzive in napore pa pač poskuša preskočiti več stopnic hkrati. In se kdaj tudi spotakne. Naj se to ne zgodi tudi vam.

NIL velja za izjemnega poznavalca IT-infrastruktur vseh oblik in namembnosti. Lahko je vaš zanesljiv partner ali pa svetovalec, morebiti zgolj filter med primerno in neprimerno rešitvijo. Visokoletečih obljub, ki bi jih ne mogli izpolniti, ne dajemo, kar pa naredimo, naredimo dobro, saj delamo na dolgi rok. Če ne zaupate lastni infrastrukturi, jo zaupajte nam!